Elektrolitske celice z vodno raztopino
Elektrolitske celice z vodno raztopino lahko razdelimo na dve vrsti: membranske celice in celice brez diafragme. Diafragmne celice lahko nadalje razdelimo na izotropne membrane (azbestna volna), ionske membrane in membrane s trdnim elektrolitom (kot je -Al2O3); celice brez diafragme lahko nadalje razdelimo na živosrebrne celice in oksidacijske celice.
Celična struktura se razlikuje glede na uporabljeni elektrolit.
Elektrolitske celice v vodni raztopini so razdeljene na dve vrsti: diafragmske celice in celice brez diafragme. Na splošno se uporabljajo diafragmne celice. Celice brez diafragme se uporabljajo v proizvodnji klorata in v živosrebrnem procesu za proizvodnjo klora in kavstične sode. Povečanje površine elektrode na enoto prostornine lahko izboljša proizvodno učinkovitost celice. Zato so elektrode v sodobnih diafragmskih elektrolitskih celicah večinoma pokončne. Elektrolitske celice kažejo različne zmogljivosti in značilnosti, odvisno od materiala, strukture in namestitve njihovih notranjih komponent.
Elektrolizatorji staljene soli
Večinoma se uporabljajo za proizvodnjo kovin z nizkim -tališčem-, delujejo pri visokih temperaturah in zmanjšajo vdor vlage, da preprečijo redukcijo vodikovih ionov na katodi. Na primer, pri proizvodnji kovinskega natrija je katodni redukcijski potencial natrijevih ionov zelo negativen, kar oteži redukcijo. Zato je treba za preprečitev odlaganja vodika na katodi uporabiti brezvodne staljene soli ali staljene hidrokside, ki ne vsebujejo vodikovih ionov. Zato je treba postopek elektrolize izvajati pri visokih temperaturah, kot je 310 stopinj za elektrolizo staljenega natrijevega hidroksida. Za mešane elektrolite, ki vsebujejo natrijev klorid, je temperatura elektrolize okoli 650 stopinj.
Višje temperature elektrolitskih celic je mogoče doseči s spreminjanjem razmika med elektrodama, pri čemer se električna energija, ki jo porabi ohmski padec napetosti, pretvori v toploto. Pri elektrolizi staljenega natrijevega hidroksida je lahko celica izdelana iz železa ali niklja. Pri elektrolizi staljenih elektrolitov, ki vsebujejo kloride, lahko neizogiben vnos majhnih količin vode iz surovin ustvari vlažen plin klor na anodi, ki je zelo jedek za celico. Zato so celice za elektrolizo staljenih kloridov na splošno izdelane iz keramičnih ali fosfatnih materialov, medtem ko so lahko območja, zaščitena pred plinastim klorom, izdelana iz železa. Katodne in anodne produkte v elektrolizatorjih staljene soli je treba tudi pravilno ločiti in čim hitreje odstraniti iz celice, da preprečite, da bi katodni produkt, kovinski natrij, dlje časa plaval na površini elektrolita, kjer bi lahko reagiral z anodnim produktom ali kisikom v zraku.
Ne{0}}vodni elektrolizerji
Ker zapletene kemične reakcije, ki so pogosto vključene v proizvodnjo organskih proizvodov ali elektrolizo organskih snovi v ne-vodnih elektrolizerjih, omejujejo njihovo uporabo in se le redko uporabljajo v industriji. Običajno uporabljeni organski elektroliti imajo nizko prevodnost in počasne reakcije. Zato sta bistvenega pomena manjša gostota toka in minimalen medelektrodni razmik. Strukture elektrod s fiksno-plastjo ali-vrtinčeno posteljo ponujajo večjo površino elektrode, kar povečuje zmogljivost elektrolizatorja.
